Okrašene ulice, lučke, svetleče smrekice in kuhano vino sporočajo: december je tu. Spet. Za mene prehitro, kot ponavadi. Odkar sem se vrnil iz Anglije res ni nobenega časa. Ja, saj to bo krivo. Ako bi ostal doma, potem ne bi zamudil šole, pa še v tistem tednu počitnic bi lahko naredil marsikaj, da me potem ne bi preganjalo še cel mesec. A potem ne bi bilo Anglije, tega pa ne bi spustil, pa če bi bilo vmes deset testov, po možnosti matematičnih. Torej mi ni žal. Zaradi tistih dveh tednov šolskega “luftanja” (če prav mi je koristilo verjetno toliko kot celo leto šole) pa še zdaj lovim zaustanek. Zadnji mesec živim v permanentnem kolapsu sistema. Raztrgan sem na tisoče koncev in nikjer me ni dovolj. Vsi se jezijo name – družina, razširjena družina, šola, prijatelji. Malo sem tu, malo tam, a nikjer dovolj, da bi se naredilo vse, kar se ima za narediti. Povsod me hočejo več. Jaz pa kot kak zombi tavam po svetu, nenaspan, z rdečimi očmi in podočnjaki, zmeden kot tazadnji klošar na tem svetu.*
Zadnjič me je kar presenetilo, ko sem šel po mestu in na lepem opazil, da je že vse okrašeno. Človek, zbudi se, vidiš da je že december, so se drle tiste majhne lučke, ki na Lentu visijo z dreves. Vsa ta predpraznična panika in nabiti nakupovalni centri bodo zagotovo zmotili veliko ljudi, ki bodo spet tečnarili in se zgražali nad tem katastrofalnim kapitalizmom. Karkoli že zdaj pričakujete, mene ne najdete med njimi. Uživam v lučkah, kuhanem vinu, nabitih trgovinah in (pred)prazničnem vzdušju. En mesec tega mi nikakor ni preveč . Všeč mi je, da človek lahko zaživi kot v pravljici, in da samo še čaka, kako bo božiček priletel z njegovimi jeleni in mi dostavil darilo (skozi dimnik, se razume). Sem za to potreben psihiatrične pomiči? Sem svinja, ker podpiram ta “kruti kapitalizem”, med tem ko pol sveta nima kaj za jesti? Misilite si kar si hočete, meni je vseeno.
____________
*Ah ja, saj ne, da bi želel v tem zapisu karkoli posebej izpostaviti, samo malo sem želel pojamrati nad celotno situcijo in zapisati nekaj misli, ki mi v zadnjih dnevih rojijo po glavi. In se hkrati opravičiti vsem, ki me prenašajo v teh hektičnih časih. In se zahvaliti, da me.
