Včeraj sem šel na smučanje. Prvič letos. Spodaj v dolini imamo že cel teden sivo in megleno vreme, zgoraj na smučiščih pa – sonce! Bilo je odlično. Temperatura spodaj okoli -7, zgoraj pa (od oka) nekje med -2,5 in -2,7. Sneg ravno prav težek, da se ga da lepo odriniti, ne premoker, a tudi ne presuh, kar omogoča tisti značilni zvok (nekje med pšššš in čšššš), ki ga lahko občuduješ, ko se sunkovito ustaviš ali pa malo bolj pritisneš v ovinku. Snežne podlage je uradno 40 cm, a sam laično sklepam da manj, saj se je tu in tam potrebno izogibati območjem, kjer na plano gleda trava, kamenčki in podobna nesnaga. Kar seveda zmoti tisti hop-hop ritem, da je človeku kar žal, ko mora zaradi onega jebenega kamna dva metra spredaj na njegovi liniji stiskati robnik in podaljševati desni ovinek, med tem ko bi lahko že začel levega… Seveda pa Pohorje še naprej ohranja lepo tradicijo, po kateri človeka sredi prekrasnega sončnega dne za ovinkom pričakajo z delujočim snežnim topom, naciljanim na sredino smučišča. Svaka jim čast…
Sivina spodaj…
… na sedežnici…
… zgoraj pa – sonce!
Pogled dol v meglo.
People mover. English translation per exelence.
_
Tukaj pa še film (posnet kot test novega telefona, a o tem naslednjič…)
